Začnimo članek z grško mitologijo.
Diomedovi konji
Diomedovi konji so pripadali grškemu junaku Diomedu. Bili so čudoviti, lepi, divji in neukrotljivi. Bucephalus, konj Aleksandra Velikega, naj bi bil potomec enega izmed njih. Ko sem pripravljala članek o Bucephalusu, sem nekajkrat zasledila podatke, da je konj rad odgriznil kos mesa iz človeka in ga tudi pojedel.
Imena konj so bila Podagros (Hiter), Lampon (Sijoč), Xanthos (Svetlolas), Deimos (Grozljiv). Konji so bile zaradi varnosti vseh privezani na bronaste jasli. Oboževali so namreč človeško meso. Zaradi vse večje neobvladljivosti so jih odpeljali na Olimp z namenom, da jih žrtvujejo Zeusu, a ta je konje zavrnil in nad njih poslal volkove, leve in medvede, ki so jih ubili in pojedli.
Diomedovi konji
O’Reilly, avtor knjige »Deadly Equines«, že 30 let potuje po celem svetu in raziskuje kulture, povezane s konji. Prejahal je mnogo dežel in govoril z veliko ljudmi. V knjigi, ne samo da je zbral nenavadne primere agresije konj, knjiga je tudi prva raziskava podkrepljena z dejstvi o mesojedih konj; od delovnih konj raziskovalcev na Severnem tečaju, do kultur, ki konje namenoma hranijo s svežim in suhim mesom. Za knjigo pravi, da ni grozljiva pravljica o Frankensteinu, je pa vsekakor težko branje za ljubitelja konj, ki se ne zaveda, da so konji lahko izjemno nevarni in nepredvidljivi. O’Reilly je velik ljubitelj konj, a pravi, da dejstva in dokazi pravijo, da zdajšnje generacije o konjih vedo premalo.
Za mesojede konje je prvič slišal leta 1977, pred odhodom v Afganistan, kamor je odšel preučevati kulturo plemen povezanih s konji. Zasledil je članek Šveda Sven Hedina, ki govori o obstoju mesojedih konj v Tibetu. Tibetanci so namereč v preteklosti svoje konje redno hranili z mesom, krvjo in drobovjem. Tema ga je zanimala in od takrat preučuje mesojede in extremno agresivne konje. Pravzaprav se ne strinja s tem, da so konji rastlinojedi, pač pa vsejedi. Tudi njihovo zobovje naj ne bi bilo namenjeno le travinjam, trdi v knjigi.
Leta 1938 je nemška ekspedicija v Tibetu s kamero posnela konje, ki so bili vajeni vsakodnevno piti kri.
V svoji knjigi povzema dogodke, ki jih je v potopisu opisal Neil Clarkson.
Kralj George IV (12 avgust 1762 – 26 junij) 1830 je indijskemu kralju poklonil angleškega žrebca, ki je iz neznanih razlogov po prihodu v Indijo postal ubijalec ljudi. Ne samo, da je ljudi množično ubijal, tudi jedel jih je.
Clarkson se je v buggyu peljal skozi popolnoma prazno mesto Lucknow v Indiji. Spraševal se je, kje so vsi ljudje in kaj se je zgodilo. Pripeljal se je do prvega, do neprepoznavnosti razmesarjenega trupla ženske. Nekaj metrov stran je ležalo še eno na pol pojedeno truplo moškega. Okno bližnji stavbi se je potiho odprlo in moški je previdno pogledal ven. Clarkson je zavpil:«Kaj se dogaja?« Moški mu je odgovoril, da je ubijalec prost, in naj se hitro skrije na varno. Na koncu ulice se je prikazal žrebec, ki je že ocenjeval nov plen na vidiku. V gobcu je držal majhnega otroka, očitno mrtvega. Zapodil se je v polnem galopu in Clarkson je svojega konja, ki je vlekel buggy, pognal v dir. Ubijalec je hitro sledil. Njegova glava je bila krvava, iz gobca pa so mu viseli človeški ostanki. Clarkson je žrebcu ušel, vojska pa je nato ubijalca ujela in ga peljala v železno kletko. Maharaja (kralj) se je odločil, da se bo konj boril z njegovim najboljšim bojnim tigrom Burrheom. Boj ni bil dolg, saj je žrebec v trenutku zbil tigra na tla in ta je z repom med nogami pobegnil. Konj je od takrat naprej živel v železni kletki.
Konj iz Lucknowa med borbo s tigrom
Leta 1954 je revija National Geographic dokumentirala, kako je kazaški poglavar Qali Beg vodil svoje pleme 3000 milj na varno področje v Kashmirju v Indiji. Potovali so na vsejedih konjih, ki so lahko preživeli na področjih, kjer ni travinj. V puščavi. Pleme svoje konje že od majhnega privaja na meso zato, da lahko kasneje na njih prečkajo puščavo Gobi.
Qali Beg
O’Reilly, sam izkušenj konjar, je bil presenečen, da človeštvo že prek 4000 let pozna vsejede konje. Do sedaj je znano, da so konji po vsem svetu zaužili kar več kot 20 različnih proteinov, vključno s človeškim mesom.
O ubijalskih konjih in vsejedih konjih najdemo zapise tudi v literaturi Shakespearja, Steve McQueena in Sherlock Holmesa.
Zagotovo vemo, da so raziskovalci na Antarktiki, kjer ni zelenja, svoje konje hranili s posušenim in svežim mesom. In konji so preživeli, bili odporni in zdravi. O’Reilly pravi, da so dokazi tukaj, le odpreti se je treba in jih skušati razumeti.
Leta 1908 je Sir Ernest Shackleton hranil svojega konja z mesom polarnih medvedov. Njegov konj je pomemben iz dveh razlogov. Prvi je ta, da je bil prvi konj, ki je dosegel Južni pol in drugi je, da ga je za dosego tega Shackleton hranil z mesom. Včasih tudi mesom vlečnih psov.
Sir Ernest Shackleton
Spodnji povzetki dogodkov so od bralcev revije The Horse, katere je revija tudi objavila.
»Kot vedno je bil moj žrebec v izpustu in opazovala, sem kako je preganjal zajca ter ga na koncu tudi ubil. Bilo je zanimivo vendar, ko sem videla, da je polizal vso kri, ki je stekla iz zajca. To me je prestrašilo. »
» Moja kobila je postala mesojeda! Je povožene živali in mrve ptice, pred kratkim pa sem opazila, da je z nogami do smrti poteptala zajca, ga zagrabila z zobmi in ga zalučala v steno. Na koncu je pojedla vso mehko tkivo. Že vrsto let imam konje in nikoli nisem zasledila ničesar podobnega«.
»Moj bližnji prijatelj ima majhno kmetijo na obrobju mesta. Že več let pomaga ljudem, ki imajo živali, vendar ne dovolj prostora, da bi jih imeli doma. Živali lahko bivajo pri njem, lastniki pa morajo zagotoviti hrano. Prijatelj ima zelo rad živali in zna ravnati z njimi, predvsem s konji. Nekega dne sem se vozila na njegovo kmetijo in opazila, da se eden izmed konj steguje čez ograjo in skuša nekaj zagrabiti iz ceste. Ustavila sem se in odšla pogledat kaj skuša doseči. Presenečeno sem ugotovila, da mu je uspelo plen dobiti, bil je povožen zajec. Konj je z zajcem v gobcu odkasal in nasmehnila sem se, saj sem mislila, da bo zajca uporabil za igračo, ki jo bo premetaval po pašniku. Ni bilo tako. Konj je zajca položil na tla, stopil nanj in utrgal velik kos mesa . 10 minut je konj trgal zajca, dokler niso na tleh ostale večinoma kosti. Vso meso je pojedel. Šokirana sem stekla v prijateljevo hišo in mu opisala dogodek. Tudi on je bil začuden in odšla sva na pašnik ter se usedla na ograjo. Nisva razumela, zakaj bi konj dejansko pojedel zajca, saj so konji rastlinojede živali. Po nekaj minutnem pogovoru so konj prišli v najino bližino nekoliko vznemirjeni. Videla sva, da isti konj, ki je pred tem pojedel zajca, sedaj podi koze, ki so se pasle na istem pašniku. Sprva je izgledalo kot prijateljska igra, a naenkrat je konj zagrabil kozo za vrat in jo grobo stresal. Ko jo je izpustil na tla, je bila koza še živ,a vendar hudo poškodovana. Preden sva uspela pritečido nje, je konj znova pobral kozo in jo stresal. Ni ji bilo več pomoči in hitro sva se odstranila za ograjo. Konj je nato pogledal okoli in zapihal, potem pa stopil s kopitom nanjo in zagrizel v trebuh. Kmalu je bila koza odprta in konj je iz nje vlekel vse organe. Nekajkrat je dvignil glavo in zaprhal kri iz nosnic. Po približno petih minutah je konj izgubil zanimanje in odšel do napajalnika. Trije ostali konji so prišli h kozi in jo ovohavali ter lizali. Nato se je opogumil prvi konj in zagrizel v meso ter ga prežvečil in pogoltnil. Sledila sta ostala dva konja. Kobila je nato zagrabila kozo in jo odnesla 20 m stran. Za njo so prišli še vsi preostali konji in vsak je odgriznil kos mesa in ga z glavo v zraku prežvekoval. Po približno desetih minutah so konji kozo zapustili in približala sta se dva še ne enoletna žrebčka. Očitno sta posnemala starejše konje in tudi sama ugriznila ter prežvečila meso. Potem se je zvečerilo in konji so prišli v hlev. Prijatelj je ostanke spravil v plastično vrečo, ostale pa so večinoma le kosti. Naslednji dan je prijatelj konje umil, saj so imeli glave krvave. Od takrat naprej se dogodek ni ponovil, tudi obnašanje konj se ni spremenilo.«
»V konjeniškem svetu sem dejavna že 50 let. Sem lastnica konj, rejka in trenerka. V vseh teh letih sem bila priča le enemu podobnemu dogodku in nisem mogla verjeti svojim očem. V našem centru smo imeli žrebca pasme Perujski Paso. Žrebca sem imela zelo rada, saj je bil izjemno priden in miren. Nekega dne sem opazovala pavjo družino, ki je štela nekaj mladih pavov. Ti so vstopili v žrebčev izpust in prišli ravno pod njegove noge. Zbala sem se, da bi žrebec kakšnega pohodil, a so se kmalu odmaknili na varno razdaljo. Samo eden je zaostal in hitro stekel za družino. Ko je žrebec to opazil je skočil proti njemu, ga zagrabil in ga začel živega prežvekovati. Kmalu je mladi pav izginil in stekla sem v izpust saj nisem mogla verjeti, da ga je pogoltnil. Pregledala sem tla, a pava ni bilo nikjer. Od takrat naprej sem se resnično morala truditi, da nisem spremenila odnosa do žrebca, nič podobnega pa se ni ponovilo.
Bucephalus, konj Aleksandra Velikega, je rad okušal človeško meso.
Strokovnjaki o konjih si niso enotni. Nekateri pravijo, da to preprosto ni mogoče, nekateri so mnenja, da pri dotičnih konjih prihaja do psihičnih motenj, nekateri pa, da konjem v prehrani manjka sol zato se v skrajnih primerih znajdejo na ta način. Na Islandiji naj bi bil že vrsto let konje v zimskem času hranili s posoljenimi ribami zato, da lažje preživijo zimski čas.
