Ciganski konj (Gypsy Vanner)

Dolgo nazaj, ko so Romi še romali po Angliji, Irski in Walesu, ter živeli v vozovih, so za vleko le-teh uporabljali čudovite pisane konje. Ti konji so morali biti močni ter vzdržljivi, ob večerih pa dovolj mirni, da so na hrbtih prenašali ciganske otroke. Konje, ki so pokazali najmanjši znak agresije ali trme, so nemudoma izloćili iz družine. Ja, konji so bili člani družine, kljub temu pa so Romi vzrejali tudi konje za meso in za prodajo ljudem, ki so bili navdušeni nad njihovim veličastnim videzom. Posebne konje, najlepše in najmočnejše, so skrivali in jih pokazali le ob posebnih dogodkih.

Romii ne živijo več v vozovih, vendar ponekod še vedno vzrejajo svoje bisere, jih razstavljajo in se udeležujejo tekem z vpregami. Ciganski vlečni konj je znan pod več imeni; Ciganski vlečni konj, Gypsy Vanner, Irski Tinker, Cob,… Kljub temu, da romski konji niso imeli rodovnikov, saj večina Romov ni znala brati in pisati, pa so družine natanko vedele, kateri konj je iz katere linije. Znanje se je prenašalo iz roda v rod. Veliko Ciganskih konj pravzaprav ni imelo niti imen, poimenovali so jih po barvnem vzrocu, barvi ali po lastniku.

Romi niso od vedno živeli v bivalnih karavanih (vozovih), na začetku so konji vlekli le raven voz, na kateremu je bila družina in nekaj osebnih stvari. Za to opravilo ni bilo potrebe, da so konji veliki, rajši so imeli hitrejše in manjše. Kasneje, ko so se pojavili bivalni karavani, pa se je to spremenilo in konji so postajali vse večji in mogočnejši. Predstavljajte si, da je moral konj vleči ogromen voz, na katerem je bilo vse kar je imel družina v lasti in seveda tudi ljudi. Navadno so bili na vozu le otroci in starejši, odrasli pa so ob karavani pešačili.

Tako je Ciganski vlečni konj postal težek, velik konj, z debelimi in močnimi kostmi, tankim vratom, širokih prsi, močnih in velikih kopit. Njegov karakter je moral biti neustrašen, zanesljiv in prijazen, še posebej do otrok. Konji so morali preživeti zime zunaj na prostem, največkat brez vsakršnega zavetja in ob zelo slabi hrani, kljub temu pa so morali ves dan vleči karavan po blatnih poteh.
Da so Romi dobili močnejše in večje konje, so primešali kri Shire in Clydesdale konj, od koder naj bi Ciganski konj dobil znamenite pisane vzorce in čopke na bicljih. Romi nad čopki niso bili preveč navdušeni, saj so se karavane premikale po blatnih poteh in tako se je na čopke prijelo veliko blata. Šele zadnjih 50 let rejci načrtno vzrejajo konje z bogatimi čopki.

Zgodovina Ciganskega vlečnega konja je torej bogata in pisana, mnogokrat tudi romantična. Pogled na dolgo dlako na nogah se zdi kot v vetru plapolajoča svila. Nekateri današnji rejci želijo ustvariti lažjega Ciganskega konja in ga vključiti v športno jahanje. Temu tisti, ki resnično ljubijo pasmo, nasprotujejo, saj se bojijo, da se bo tisto, kar so romske družine ustvarjale dolga leta, izgubilo.