Človeške osebnosti in konji
Zakaj nekateri jahači pod pritiskom tekmovanj kar blestijo, drugi pa že ob misli na tekmo zmrznejo od strahu? Zakaj nekateri jahači kritiko trenerja ali sodnika sprejmejo z veseljem, saj se iz nje nekaj naučijo, drugi pa ob kritiki izgubijo vso voljo do dela? Zakaj nekdo ob konju izgubi živce, drugega pa ta isti konj navdihne ter mu spodbudi željo po izzivih in treningih?
Odgovore na vprašanja najdemo v različnih osebnostih človeka, ki vplivajo na vsa področja našega življenja. Poznavanje samega sebe nam pomaga razumeti naše odzive in nas nauči, kako boljše komunicirati s konji in ljudmi okoli nas.
Tipi človeških osebnosti
Teorija MBTI je ta trenutek najbolj priznana teorija osebnosti v svetu. Pri tej teoriji razlikujemo 4 skupine in v vsaki od skupini izbiramo med dvema možnostma.
1.skupina: ekstrovertiran ali introvertiran konjar?
Introvertiran tip človeka uživa v samoti. Preveč ljudi okrog njega ga izmuči, še posebej, če je prisiljen v pogovor s tujci. Za vsako svojo idejo si vzame čas in jo dobro premisli, preden jo pove drugim.
Ekstrovertiran tip je zelo družaben, zgovoren in tako pogosto center pozornosti. Svoje ideje razvija med pogovori z drugimi ljudmi. Samota je zanj nepredstavljiva.
Trener, ki se zaveda svoje osebnosti, lahko jahaču zelo pomaga. Ekstrovertiran trener, ki uči ekstrovertiranega jahača, je lahko slaba kombinacija, saj sta oba preveč zgovorna. Treningi tako pogosto delujejo kot bitka, kdo bo govoril več.
Če sta oba, trener in jahač introvertiranega tipa, trening poteka v preveliki tišini in tako veliko stvari ostane neizrečenih.
Ekstrovertiran trener bo dal introvertiranemu jahaču čas za vprašanja in ga k vprašanjem tudi spodbujal.
Introvertiran trener se mora zavedati, da ekstrovertirani jahači potrebujejo možnost za glasen razmislek o procesu treninga in nalogi, saj se le tako uspešno učijo.
2.skupina: čuteč ali intuitiven konjar?
Čuteč jahač se uči s pomočjo svojih petih čutov. Najhitreje se uči, kadar so mu informacije posredovane direktno, hitro in realistično.
Za intuitivnega jahača je lahko zelo nadležno, če ima čutečega trenerja, saj le-ta organizira trening zelo direktno, posreduje le osnovne informacije, kar pa lahko zelo hitro postane dolgočasno. To pri obeh privede do nestrpnosti, saj trenerju ni jasno, zakaj učenec povedanega ne dojame, ne glede na to, kolikokrat mu je bila ista stvar razložena. Intuitiven jahač bo slabe volje, ker mu informacije niso bile posredovane na njemu razumljiv način.
Čuteč trener naj razume, da mora intuitivnemu jahaču na začetku razložiti celoten potek treninga, o posameznih nalogah znotraj treninga pa mu ni potrebno razlagati, saj je jahaču veliko bolj pomembna celotna lekcija. Intuitiven jahač ne potrebuje podrobnosti, saj se ravna in dela po občutku.
Če ima trener čutečega jahača, mora biti pristop bolj direkten. Čuteč jahač se lažje osredotoči le na eno točno določeno nalogo . Navodila je potrebno podati razločno in jasno ter jih opremiti z detajli. Osredotočanje na celotno sliko treninga in nadaljnje naloge ni potrebno, saj bo jahača zbegalo.
Čuteč jahač bo zelo hitro ugotovil, kakšnega konja si ogleduje. Vidi telesne sposobnosti in trenutno stopnjo izšolanosti, pogosto pa v konju ne vidi potenciala in tako spregleda podrobnosti, ki so očem takrat nevidne. Pri treningu je preveč ozkogled. Napako vidi, rešitve pa ne. Spoznati mora, da ena sama konjeva napaka, ki je ne reši, ne bo uničila celega treninga. Pomaga mu, če ima konja z dobrim predznanjem, ali če ima sam dovolj teoretičnega znanja, da lahko popravi konjeve napake.
Intuitiven jahač pri nakupu pogosto vidi »kaj bi lahko bilo«, ne pa »kaj je zdaj« , in tako spregleda morebitne probleme pri konju oziroma pri kombinacije konj-jahač. Zaradi njegovega naravnega optimizma ter osredotočanja na celoten vtis konja namesto na detajle, se odloča nepraktično in misli, da konj pri treningu napreduje hitreje, kot v resnici, a ga kljub temu počasnost treninga ne razočara.
3.skupina: razmišljujoč konjar ali konjar, ki se odloča po občutku?
Razmišljujoč jahač si vzame čas in sprejme v odločanje vse objektivne informacije, ki so mu na voljo. Podatke premisli analitično in sprejme najbolj logično odločitev.
Tip, ki se odloča po občutku sprejme odločitev čisto drugače. Njegove odločitve so veliko bolj osebne in najprej pomisli na to, kako bo odločitev vplivala nanj in na ljudi okoli njega. Izbral bo odločitev, za katero ima občutek, da bo najuspešnejša.
Razmišljujočo osebo za odločitev prepriča logika, medtem ko se čuteč odloča po harmoniji in občutku.
Jahač, ki se odloča po občutku, pa naj bo to otrok ali odrasel, se mora počutiti cenjen, saj bo le tako dobro treniral.
Razmišljujoč jahač se najbolje uči od osebe, ki jo osebno spoštuje in ima bogate izkušnje.
Če je razmišljujoč trener samozavesten ter izkušen, bo hitro opazil vplive svojega ravnanja ter strogosti na svojega čutečega jahača ter po potrebi zmehčal svoj ton govora ali način dela. Potruditi se mora, da vzpostavi odnos, ki ni preveč strog ali odmaknjen.
Čuteč trener bo prepoznal, da se more čustveno oddaljiti od svojega razmišljujočega učenca ter situacije oceniti bolj objektivno in ne tako osebno. Znanje mora posredovati bolj direktno, njegovo ravnanje pa naj bo vsakič enako in ponavljajoče.
Razmišljujoč jahač se z izzivi sooča samozavestno, vendar se pri nakupu pogosto odloči za konja, ki je zanj preveč napreden po obnašanju, znanju ali velikosti. Misli, da lahko popravi skoraj vse napake na konju, vendar hitro po nakupu spozna, da to ni res. Ker misli, da mora popraviti vse napake naenkrat in takoj, si ne vzame dovolj časa, da bi premislil o tem, kako in v kakšnem vrstnem redu se bo tega lotil.
Pri nakupu konja bo čuteč tip izbral s srcem in pogosto konja, ki je potreben pomoči, ne pa konja, ki bi bil zanj najbolj primeren. Izbere si konja, ki mu je všeč, ne glede na to, kaj mislijo in govorijo drugi. Pri jahanju je čuteč jahač pogosto prenežen. Izogibal se bo konfliktom s konjem, zato ga bo le-ta začel izkoriščati, jahač pa ne bo želel uporabiti strožjega pristopa. Dobra lastnost takega konjarja je, da zna izredno dobro poslušati konja in hitro dojame njegovo potrebo.
4.skupina: strog ali sproščen konjar?
Strog jahač potrebuje okoli sebe red in si čas razporedi do minute natančno. Strog tip nikoli ne zamuja in ne trati časa. Druge ljudi pogosto vidi kot preveč vsiljive.
Sproščen jahač živi za trenutek in ima odprt pogled na svet. Čas vidi kot večno elastiko in ne mara načrtovanja. Zamujanje, odlašanje ter odnos »ko bo, pač bo«, mu je sprejemljiv. Dobro deluje v manjših jahalnih klubih, kjer se plani delajo sproti.
Strog tip takega načina dela ne mara in neorganiziranost se mu zdi zelo moteča. Strog tip lahko pomaga sproščenemu konjarju, da postane bolj osredotočen na naloge in cilje. Sproščen konjar lahko strogega nauči uživanja v trenutku in mu pomaga pri rahljanju svojih točno določenih standardov.
Naše okolje, izšolanost, inteligenca, življenjske izkušnje ter mnogo drugih dejavnikov vplivajo na naše delo s konji. Če pogosto jahamo pod okriljem trenerja, nam bo le-ta pomagal pri kontroli naše osebnosti, ki nas omejuje. Če jahamo pretežno sami, pa je prepoznavanje samega sebe zelo pomembno. Poznavanje sebe torej pomaga pri izbiri konja in pri treningih, saj poznamo svoje prednosti in tudi slabosti. Za človeka, ki ne mara konfliktov, je težaven konj zelo slaba izbira, zadržan jahač pa ne potrebujejo socialnega in družabnega konja, pač pa je najbolj zadovoljen z ravnodušnim konjem.