IAK ali kužna malokrvnost je kužna, virusna in neozdravljiva bolezen, ki prizadene vse vrste domačih in divjih kopitarjev. Povzročitelj je lentivirus, virus iz družine Retroviridae. Čeprav okuženi konji navadno ne kažejo nobenih znakov bolezni, so celo življenje vir okužbe za druge konje – iz tega razloga, so predpisi glede nadzora bolezni in s tem premikov konj strogi, okužene konje pa je potrebno po zakonu usmrtiti.
PRENOS
Virus mehansko prenašajo krvosesi insekti, ki okuženo kri prenašajo iz enega konja na drugega, na krajših razdaljah. Najučinkovitejši prenašalci so obadi, hlevske muhe in komarji, saj njihov boleč pik konja vznemiri, le-ta se znebi insekta, ki takoj nato v bližini poišče novo konjsko žrtev, katero piči, in nanjo prenese okuženo kri. Virus se prenese na drugo žival, če žuželka drugega konja piči v roku 4 ur, vendar raziskave kažejo, da virus v večini primerov ne preživi več kot 30 minut na ustnem aparatu krvosesih žuželk, možnost prenosa okužbe pa je večja, ko je konj v vročinski, viremični fazi bolezni. Občasno se virus prenese tudi iz kobile na žrebe – možnost prenosa se poveča, če je kobila v času brejosti ali žrebitve v fazi izbruha bolezni. Poleg tega se virus lahko prenese na žrebe preko kolostruma – žrebe je v tem primeru seropozitivno že 24 ur po žrebitvi. Krvosesi insekti so edini mehanski vektorji za prenos okužbe, kopitarji pa so edini rezervoarji okužbe. Možen je tudi iatrogeni prenos okužbe, kateremu se pa z lahkoto izognemo z menjavanjem igel in ostale opreme, ki je prišla v stik s krvjo.
KLINIČNI ZNAKI
IAK lahko poteka v 3 oblikah – akutni, kronični ali t.i. inaparentni obliki, kjer okužena žival ne kaže nobenih znakov bolezni, ampak jo le prenaša.
Akutna oblika:
– vročina
– letargija oz. zaspanost
– neješčnost
– krvavitev iz nosu
– anemija se redko pojavi
– trombocitopenija – znižano število trombocitov
– živali so lahko ob testiranju negativne, do približno 40 dni po okužbi
Kronična oblika:
– ponavljajoča se vročina
– izguba telesne teže
– pikčaste krvavitve na sluznicah
– anemija
– oteklina spodnjega dela telesa ( trebuha, nog )
– klinično opazna bolezen pogosto izbruhne ob stresu ali uporabi kortikosteroidov
Inaparentna oblika – prenašalci brez kliničnih znakov:
– ni kliničnih znakov
– spremenjena krvna slika:
- hiperglobulinemija ( povišana vrednost globulinov v krvni plazmi)
- zmanjšano število belih krvnih celic
– pogostost in resnost izbruhov bolezni se zmanjšuje, v približno enem letu se telo prilagodi okužbi, in jo nadzoruje – vendar so ti konji še vedno prenašalci bolezni za druge konje
Inkubacijska doba je 10 – 45 dni, v povprečju 21 – 42 dni. Klinični znaki so neznačilni, akutne izbruhe bolezni pri konjih, sploh tistih na paši, pogosto ne opazimo – zato večino seropozitivnih konj odkrijemo šele ob rednem testiranju.
DIAGNOZA
Klinično diagnozo vedno potrdimo s serološkim testiranjem vzorca odvzete krvi – mednarodno priznan je Coggins test. Pri sumu izbruha lahko uporabimo hitrejši, ELISA test, s katerim rezultate dobimo v nekaj minutah. Preden evtanaziramo serološko pozitivne živali, vedno opravimo še Coggins test, katerega rezultate dobimo v 1 – 2 dneh. Le-ta je zanesljivejši, saj ima nižji odstotek lažno pozitivnih primerov.
ZDRAVLJENJE IN PREVENTIVA
Zdravila ali cepiva za kužno malokrvnost ni. Najpomembnejša preventiva je redno letno testiranje vseh kopitarjev, zatiranje krvosesih žuželk ter usmrtitev seropozitivnih živali. Spodaj je še nekaj nasvetov, ki lahko lastnikom pomagajo pri preventivi kužne malokrvnosti:
– oprema, ki je prišla v stik s krvjo, naj se nikoli ne uporabi za drugega konja – to velja tako za veterinarsko opremo in instrumente, kot vso ostalo opremo
– vsi konji v hlevu naj bodo vsaj enkrat letno testirani, prav tako se naj opravi testiranje pred nakupom novega konja
– optimalno je, če novi konji preživijo 45 dni v karanteni, preden se uvedejo v novo čredo – v tem času jih opazujemo, ali kažejo kakršnekoli klinične znake, spremljamo telesno temperaturo; če se sumi na možnost izpostavljenosti bolezni, take konje ponovno testiramo po 45 dneh
– hlev in okolica naj bodo vedno čisti, suhi, redno odstranjujemo smeti, s pašnikov redno odstranjujemo iztrebke, poskrbimo za dobro drenažo vode – vse to pomaga pri zniževanju števila krvosesih insektov, in s tem morebitnega prenosa bolezni
– konji, ki so podvrženi večjemu tveganju ( konji, ki veliko potujejo na tekmovanja, konjenice, razstave in podobne dogodke, kjer prihajajo v stik z velikim številom tujih konjev, ali živijo na področjih, s pogostejšimi znanimi izbruhi IAK ), naj se testira pogosteje
Po zakonu morajo biti vsi kopitarji, ki se odpremljajo na trge, razstave, tekmovanja, ali druga zbiranja, ali ob spremembi lastništva, enkrat letno serološko pregledani na bolezen, rezultat pa mora veterinar vpisati v ID živali. Ta pregled ni potreben za kopitarje, ki se odpremljajo v zakol. Seropozitivne kopitarje je potrebno po zakonu usmrtiti izločiti v zakol ali evtanazirati.
V Sloveniji se bolezen pojavlja sporadično – to pomeni, da vsako leto ugotovimo nekaj posameznih primerov. Leta 2009 je bilo ugotovljenih 26 primerov okužbe, od tega 12 na Vipavskem.
Več o uradnih predpisih glede kužne malokrvnosti v Sloveniji, si lahko preberete na spletni strani Veterinarske uprave republike Slovenije.