Romska kultura je močno povezana s konji, in ko se vanjo zares poglobiš, odkrivaš zanimivosti tega nomadskega ljudstva. Ne samo da so bili Romi izjemni konjarji, pravijo tudi, da so bili eni izmed prvih šepetalcev konj.
Življenje Romov je bilo skozi zgodovino odvisno od konj in brez njih bi težko preživeli način življenja, ki so ga imeli. Romi imajo zato močan predsodek pred uživanjem konjskega mesa. Večina romskih družin bo izločila iz skupine vsakogar, ki bo jedel meso konja in prepovedala celo rokovanje s tem človekom.
Legenda o nastanku ciganskega konja
Indijski romi imajo prav posebno legendo, ki pravi, da je bog Raramy je ukazal svoji hčerki Mati poroko s čuvajem univerzuma Lakipadijem Jandrajem. Rezultat te poroke so vse živali in rastline na svetu. Ko je Mata pojedla sadež, ki ga je sama ustvarila, je rodila konja. Zlobni bog Pramori je imel veliko željo ukrasti lepega konja, a mu Matin oče Raramy tega ni dovolil. Pramori je v maščevanje poplavil ves svet, kar je ostalo nepoplavljeno, pa je zažgal. Raramy, ki je ustvaril ta svet, je bil razjarjen in je takoj ustvaril dobrega duha, ki je imel podobo konja. Iz organov dobrega konja je ustvaril popolnoma nov živalski svet, iz glave konja pa ustvaril novega konja, ki ga je za vedno podaril Romom. Od takrat Romi zakopavajo glavo mrtvega konja pred vhodna vrata hiš, saj to preprečuje vstop duhov in zlobnih duš.
Legenda o podkvi
Verjetno najbolj znana romska legenda, je legenda o podkvi. Da Romi povezujejo podkev s srečo, je več razlogov. Prvi je ta, da imajo od nekdaj močno vez s konji, saj je bilo njihovo preživetje odvisno od njih. Drugi razlog je ta, da je podkev narejena iz železa, ki ima med mnogimi ljudstvi po svetu sloves, da odganja zle duhove.
Dolgo, dolgo časa nazaj so živeli štirje zlobni duhovi, ki so se imenovali Nesreča, Žalost, Bolezen in Smrt. Nekega dne je mladega romskega poglavarja med jahanjem napadel zloben Nesreča. Medtem, ko je poglavar bežal pred zlobnim duhom, je njegovovemu konju odletela podkev in zadela zlobnega duha, ki je pri priči umrl. Poglavar je podkev pobral in jo obesil na svoj velik voz.
Ko so preostali trije duhovi slišali za smrt Nesreče, so se zelo, zelo razjezili in se odpravili proti poglavarjevemu vozu z namenom, da ga pokončajo. Ko so videli visečo podkev, ki je ubila Nesrečo, so se spomnili, da ima konj na nogah še 3 podkve in pobegnili, kakor hitro se je dalo. Od takrat naprej je konjska podkev zaščita pred Nesrečo, Žalostjo, Boleznijo in Smrtjo.
Ločitveni obred
Škotski romi so imeli v 19.stol. prav poseben ločitveni ritual, ki je vključeval konja. Da je par dosegel »uradno« razvezo, je moral ubiti konja. Najprej je družina izbrala konja, okoli katerega se je starešina večkrat sprehodil in ob tem izgovarjal ime lastnika ali lastnikov konja. Konja so nato izpustili in ga pričeli razburjeno loviti. Za ločitev je bila po njihovem mišljenju vedno kriva ženska, kako močna pa je njena krivda, so morali ugotoviti. Če so bežečega konja z lahkoto ulovili, je bila krivda ženske majhna. Če pa se konj ni pustil ujeti, je krivda ženske veljala za veliko in usmrtili so oba, konja in žensko.
V prvem primeru, ko se je konj pustil ujeti, je starešina ubil le konja, tako da mu je zasadil nož v srce. Ko je konj izdihnil, je par sklenil roke nad njim in si povedal nekaj besed zakaj se ne mara več nato pa pričel krožiti okoli konja. Pri repu se je ustavil, si podal roke in odkorakal vsak v svojo smer. S tem obredom je moški dobil pravico do ponovne poroke, ženska pa je dobila medaljon ločenke, ki ga je morala vedno nositi. Če so ločenko dobili z drugim moškim ali pa je izgubila medaljon, so jo imeli pravico ubiti.
Uzda
Albanski romi imajo konjsko uzdo za sveti predmet. Prisega sklenjena nad uzdo se ne sme nikoli prelomiti, pod nobenim pogojem pa Rom ne sme prodati svoje uzde, četudi proda konja. Pravilo izvira iz legende, ki pravi, da je nekoč živel ciganski kralj, ki je imel o sebi zelo dobro mnenje. Tako dobro, da se je istovetil z Bogom. Ko je igral na svoj boben, je bil prepričan, da se sliši kot zvok božje nevihte, ko se je umival se mu je zdelo, da sliši božji dež, ko je vihtel baklo, je videl božjo strelo. Kralj je imel tudi svojega preroka, ki nekega dne ni mogel več poslušati kraljevega hvaljenja in je šel h Bogu ter mu povedal, kaj se s kraljem dogaja. Bog se je nad prevzetnostjo kralja zelo razjezil in naročil preroku naj kralja ubije. Prerok je skušal kralja ubiti, vendar ga je samo ranil in kralj je preroka preganjal z vojsko. Prerok je pritekel do morja in mislil, da je ujet, vendar se je morje odprlo in prerok ga je lahko prečkal po suhem. Vojska, s kraljem na čelu, je dirjala za njim,a se je na pol poti morje zaprlo in vsi so utonili z izjemo enega Roma, ki je peš vodil svojega konja za uzdo. Konj je pričel plavati, Rom pa se je držal vajeti. Od takrat naprej je uzda za Rome sveta stvar, konj pa izjemno cenjena žival.
