Legenda je tako stara, da nihče več ne ve kako je bilo možu ime. Kličejo ga Popotnik.
Dolgo, dolgo nazaj je bil Popotnik premožen poglavar indijanskega plemena. V mladih letih je bil bojevnik, ki si je vzel veliko skalpov, konj in ostalih pomembnih trofej. Svoje bogastvo je širil z nepoštenimi posli na račun manj premožnih. Čeprav so ostali pripadniki plemena spoštovali njegov pogum, pa ga niso imeli radi. V hudih časih, ko so vsi poglavarji delili svoje imetje s plemenom, se je Popotnik na račun le okoriščal. Svoje žene je zlorabljal, otroci so ga sovražili. Rad je imel le svoje konje; zdrave, lepe konja, saj je obdržal le mlade in najboljše. Starejši, poškodovani ali bolni konji so bili deležni zgolj trpinčenja.
Nekega jutra se je Popotnik odpravil v dolino, kjer so bivali njegovi konji. V čredi čudovitih konj je našel grdega, suhega, belega žrebca utrujenih in poškodovanih nog. Popotnik je močno vzrojil. Prijel je svojo laso in ujel ubogega žrebca. Brez milosti je z gorjačo pretepel že tako slabotno žival, ji polomil vse štiri noge in jo prepustil umiranju. Ob prihodu v svoj dom ni čutil obžalovanja za krutost, ki jo je pravkar storil. Kasneje je le pomislil, da bi truplo konja odstranil zato se je vrnil na kraj, kjer je tako neusmiljeno pretepel žrebca. A na veliko začudenje ga tam ni bilo več. Tisto noč je Popotnik sanjal žrebca, ki se je prelevil v čudovitega belega konja, s sijočo dlako ter dolgo, plapolajočo grivo. Nikoli še ni videl tako lepega konja. Nato je žrebec spregovoril:«Če bi bil z menoj prijazen, bi ti pripeljal še več lepih konj. Krut si bil z menoj, zato ti bom konje odpeljal.« Ko se je Popotnik zbudil je tekel v dolino, ki pa je bila prazna. Iskal je in iskal ter zvečer od utrujenosti omagal. Ponoči ga je v sanjah zopet obiskal beli žrebec. »Želiš najti svoje konje? Na severu so, ob jezeru. Še dvakrat boš spal preden jih dosežeš.« Zjutraj je Popotnik odrinil na pot in po dveh nočeh le dosegel jezero. A konj ni bilo. In zopet je sanjal belega žrebca, ki ga je nagovoril:«Želiš najti svoje konje? Na vzhodu so, v gorah. Še dvakrat boš spal preden jih dosežeš.« Popotnik je hodil in hodil, preiskal je mnogo, pa konj še vedno ni našel. Tako je bilo še naprej, hodil je in hodil, sanjal belega žrebca, ki ga je usmerjal, a brez sreče. Zelo je shujšal, noge pa je imel že zelo utrujene in poškodovane. Včasih so mu v prijaznem taboru odstopili konja, včasih ga je ukradel, a vsako jutro se je zaslišal zvok galopirajočih konj. To so bili konji pod vodstvom belega žrebca in Popotnikov konj se je vedno znova utrgal ter sledil čredi. Nikoli več ni Popotnik imel konja, nikoli več ni videl doma. Še sedaj potuje in išče svoje čudovite, mlade konje. Včasih, pravijo starejši, na vetroven jesenski dan, ko je nebo jasno, sijejo zvezde in tulijo volkovi, lahko prisluhneš in če res dobro prisluhneš slišiš odmev kopit in opotekajoče korake starega Popotnika, ki išče svoje konje. Tiste, ki jih je nekoč že imel, a izgubil.